Svetle

Planinske rožice

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Ko gledam z doline v planino
Pomladi poleti v jeseni
Tja gor mi vse misli hitijo
Planinske livade dehtijo
V spominu oči zažarijo
Kjer rožce planinske cvetijo

Tam gori kjer gozd ponehuje
varuje Trobentice smreka
Pobočja krasijo narcise
V soncu avrikelj domuje
in zvonček se z snegom bojuje
šopki svišča pa modro cvete

Planinske rožice vse ste edinstvene
Za vedno imate me v srce priklenjene
Naj gori gora ima najlepši cvet doma
In nedotaknjena planinska rožica

Vsa rdeča je lilija kranjska
V cvetu žari lepotica
Košutnik visoko v strmini
Je roža ki zdravi in celi
Zoisova zvončnica drobcena
Bo skalno razpoko krasila

julijski lan z nežno modrino
Ko uzreš ga prežene sivino
Alpski mak pa v vetru drhti
In lepnica v kamenju ždi
Triglavska roža škrlatna si
Skromna planika in krešica

Trgaj nagelj

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Šop nageljnov rdečih gorenjskih cveti,
le kdo jih zaliva neguje vse dni
V hiški leseni nekdo še živi,
je okno odprto s peči se kadi

Tam gori na ganku pa mati sloni,
si ruto zaveže in sklene dlani
In čisto po tiho tako govori,
Od cveta do cveta lep pušelc nardi

Trgaj nagelj sin moj na prsi pripni
Ta Gorenjski nagelj,ki rdeče žari
Zelen rožmarin pa,si zraven pripni
In s ponosom nosi ga,ko greš med ljudi

Če pri zanešeno,ti včasih ne bo
v življenju lovita,se dobro in zlo
naj nageljna cvet ti srce razvedri
nikdar ne pozabi od kod in kdo si

Nageljni rdeči še vedno cveto,
saj mati neguje jih s toplo roko
In kadar ji dnevi počasi teko,
V tolažbo poboža cvetove z dlanjo

Le Gorenjski nagelj naj te vedno krasi

Fant od fare

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Mi prav'jo glej ga kakšen fant, ko vidjo moj ponošen gvant.
A kaj bi to porajtav le, saj vejm kaj meni paše vse.

Ko sem vesel in razigran, ne šparam kar za rundo dam.
A kaj bi to porajtav le, saj vem kaj meni paše vse.

In zdaj bom pel, kot pravi fant od fare
Pozabil bom prav vse težave stare
Povabim vas zapojte vsi z menoj
Ta glažek vinca dvigni pred seboj.

In še bom pel, kot pravi fant od fare.
Veselo žvižgam melodije stare.
Saj čas beži, prehitro mine vse.
na j glažek vinca vedno spremlja me.

Me imajo rade kelnarce, pa tudi druge ljubice.
A kaj bi to porajtav le, saj vem kaj meni paše vse.

Sem sklenil, da bom tak ostal, čeprav bom čisto vse pognal.
A kaj bi to porajtav le, saj vem kaj meni paše vse.

Potoček

(S.Šubic/ S.Šubic)

Moja harmonika

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Naj veselo poje,radostno harmonika,
Ko igram si nanjo kličem viže iz srca
Je polka židana,vesela tralala
Potegnem meh na glas,za hec in pa za špas

Kdor je pravi godec le korajžno zaigra,
Naj se ve da tole je vesela muzika.
Kaj čakal klical bi nazaj minule dni
Zapojmo eno si,veselo brez skrbi.

Moja harmonika,kako lepo igra
Dokler bom jaz živel,harmon'ko bom imel.
Močno potegnem meh,na lica zvabim smeh
Je zvesta ljubica,moja harmonika.

Ko me enkrat ne bo,naj godci špilajo
Mojo harmoniko in vsem naj bo lepo

Smreke šume

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Nad Goropekami že sveti zarja
In sonce kmalu bo čez Kouk prišlo
osojna gmajna gosto raščena
ko rahel vetrič skoznjo šepeta

V poletno jutro stopam bosih nog
hladi stopala rosa jutranja
za mano sta košena travnika
pred mano pa dolina Račeva

Najlepše naše smreke šume
In jelke mogočne gozdove krase,
ko veter jih ziblje srebrno bleste
Še lepše pa borovci diše
Ko z soncem ob s,jani se z vetrom bore,
V strmih bregovih krepko se drže solo

Le naj šumi, šumi ta naša gmajna
sedim pod smreko se v Žiri zazrem
in diham zrak, ki gozd mi nudi ga
pomirja me svežina jutranja

Najlepše naše smreke šume
In jelke mogočne gozdove krase,
ko veter jih ziblje srebrno bleste
Še lepše pa borovci diše
Ko z soncem ob s,jani se z vetrom bore,
V strmih bregovih se krepko drže

Angelca

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Ko gledal sem dekleta, kot fantič brez skrbi
Mi ena je prav luštna do druge mi pa ni
Če je malo bolj okrogla, veselo se smeji
A meni všeč je drobna z iskrivimi očmi.

Ko iskrica preskoči, srce spregovori
Življenje se obrne in lepše svet se zdi
Sem čisto vse pozabil le eno mislim si
Angelca ti boš moja, naj kmalu se zgodi

Angelca,Angelca, še dobro da sva se našla
Saj midva postala, iskrena sva si prijatelja
Angelca, Angelca, midva vse bolj zaljubljena
zdaj z sinom in hčerko, prav lepa smo družinica

Odšla so mlada leta pa ni mi mar za to
Spominjam se nazaj bilo je res lepo
Zaljubil sem se srčno, v Angelco drobceno
A zleti sem pridobil okroglo ženkico

Pletnar

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Ob jezeru se sprehajata le še dedek in babica
Na klop,ci pa si odpočijeta z rameni naslonjena
Kot otok in cerkev še skupaj sta,v ljubezni povezana
V zvoniku bim bam bije zvon želja kot včasih za vaju dva.

Mlad pletnar pa z dečvo tja vesla kjer sta otok in cerkvica
ko skupaj za zvonec potegneta, iskreno zaljubljena
da želja bila bi uslišana želita si mlada dva
zvonenje odmeva prek jezera, ko veter se z valom igra

Pletnar oj pletnar ,objemi ljubljeno
Zvon ki odzvanja kot pesem pravljična
Vrhu otoka poljub dekletu da
Pletnar zavriska, da odmeva do gora

Nazaj pletnar z dečvo privesla, ko že mrak pada s,pod neba
Morda so vse prošnje uslišane želita si mlada dva
Na klopci se nemo spogledata spet dedek in babica
Nasmeh pa prizna davno je tega sva midva prav taka bila

Vrhu otoka poljub dekletu da
Pletnar zavriska, da odmeva do gora

Pod Žirkom

(S.Šubic/ S.Šubic)

Nedeljsko kosilo

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

V nedeljo ko zjutraj že sedmo zvoni
gre v lonec govedna in malo kosti
pa še po čebulci lepo zadiši,
že župca se kuha a ne prekipi

tud če je nedelja že urca hiti
vsem skupaj se nam že počasi mudi
Ta cajt ko pa vsi smo pri maši bili,
pa ata za šankom za vse poskrbi

Nedeljsko kosilo je za vso družino
Kot praznik slovesno,saj vsi skupaj smo
Nedeljsko kosilo,še kupica vina
Čin čin poje čaša, nazdravimo si

V nedeljo opoldne pri fari zvoni,
pogrnjena miza se krožnik blesti
mal popra na juhco da sline cedi,
če pa je prevroča naj se ohladi

pečenka,solata in tenstan krompir,
in Avsenik špila zapoje Košir
a mama pa vedno zato poskrbi,
da točno opoldne se zberemo vsi

Nedeljsko kosilo je za vso družino

V planine

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Pastirci vriskajo planinci jodlajo v planinah je lepo

Nikoli ni naslikan svet ki je v te lepe barve ujet,
Nevihta je čez noč odšla,nebo kristalno se smehlja.
Potočki s hribov že hite,prozorno čisti žubore,
Zaplate bele vrh gora in prav pod njimi smo doma

Planine nas že čakajo,lepote spet vabijo
V dolini je toplo in travniki cveto
V planinah je hladno a vseeno je lepo.

V planine zdaj odhajamo po stezah strmo navzgor
V planinsko kočico,kjer joto kuhajo
Še bolj bo nam lepo z domačo pesmijo.

hajlaridijedijo planinci jodlajo
hajlaridijedijo odmeva pod nebo
hajlaridijedijo v planinah je lepo

Pastirci vriskajo odmeva pod nebo v planinah je lepo

V planine zdaj odhajamo po stezah strmo navzgor
V planinsko kočico,kjer joto kuhajo
Še bolj bo nam lepo z domačo pesmijo.

Kadar se gasilec ženi

(S.Šubic/ S.Šubic/ S.Šubic)

Danes je sobotni dan, prelep poročni dan
Fantje se že zbirajo, prav vsi gasilci so
Mlaje brž postavljajo,vse okrašeno bo
Pumpo že pripravljajo bo nekaj ratalo.

Mizico postavijo , na njo pa kupico
Kmalu pot zadelajo,saj fantje šrangajo
Zdaj nestrpno čakajo,se dogovarjajo
Ženin plačal bo drago,če ne pa moker bo.

Kadar se gasilec ženi,še ne ve kaj to pomeni
Ko gasilci šrangajo, po gasilsko žegnajo.
Vse najboljše zaželijo in vse malo poškropijo
Sreča vajina gori,pa jo ne gasimo mi.

Zibko in kuhalnico na ohcet prineso
Šrangarji voščilnico,na glas preberejo
In do jutra šeškajo,veselo pojejo
Špase hece štimajo, na ohcet je lepo.

Dobrodošla v moje srce

(S. Šubic/S. Šubic/J.Krajnik, S. Šubic)

Pozabil sem na čas,kot vsakdo izmed nas
In trkam na spomin, ki plava kakor dim
Bedim v nočeh ne spim,od upanja gorim
Naj vrne čas nazaj, kar je odšlo skrivaj

Kemija čudežna med naju je prišla
In komaj čakam da,nasmeh se ti poda
A že ko pozvoniš in slišim tvoj korak
Spet nisem več junak, sem reva in bedak

Dobrodošla v moje srce
V njem je prostora za tvoje ime
Dobrodošla v moje srce
Ko bi le vedel,da ljubiš me še

Stara Kajžica

(S. Šubic/S. Šubic/J.Krajnik, S. Šubic)

Spet domov me vodijo stezice
Se v hrib zazrem mamine gredice
In košata lipa,njena krošnja
Kajžico objema,vsa ponosna.

Mehka trava nežno me objema,
Reber v naročje me sprejema
Z belimi oblaki,se pokrijem,
V spomine tople se zavijem.

Vse bi dal za staro kajžico
vonjave iz domače kuhinje
in za pest orehov,lešnikov
majhen košček potice mamine

Ostal je bled odtenek

(S. Šubic/S. Šubic/J.Krajnik, S. Šubic)

Ostal je bled odtenek ,tvoje silhuete
Še vedno le za tebe ,bi pesnil sonete
Grenak okus tvojega minulega nasmeha
ostaja je bled odtenek, kar sva izgubila

Na parking preko rame se ozrem, če senca še moj stari hrošč hladi
Pijačo po tvojem okusu naročim, ko se zavem, v dno duše me skeli
Ko že tipkam telefon se roka trese mi, v grlu nekaj čudno me tišči
Ponos razum mi zamegli, in zopet čakam da pokličeš ti

Ostal je bled odtenek tvoje silhuete
Še vedno le za tebe, bi pesnil sonete
Grenak okus tvojega minulega nasmeha
ostaja je bled odtenek ,kar sva izgubila

Le kaj še vedno mi povsod sledi,nevidna a me vedno spremljaš ti
In žarek sonca hrbet boža mi ,počasi led v pijači se topi
prosim čustva naj pri miru me puste, saj med nama vse končano je
ostal je bled odtenek sna ,ki moja čustva trga in cefra

Ostal je bled odtenek tvojega nasmeha……

Očetove Orglice

(S. Šubic/S. Šubic/J.Krajnik, S. Šubic)

Ko včasih spomin , nazaj poleti
kjer moj rodni dom v cvetju diši
Kjer se mavrica moja ljubljena
z barvami neba pod večer igra.

Le orglice so, še vedno z menoj
V spodbudo so mi ko imam jih s seboj
Stare pesmice prelepo zvene
Razvedrijo mi dušo in srce

Očetove ogrlice,vsak dan igrajo mi še
Njegove so pesmice res lepe najlepše bile
očetove orglice pomenijo meni prav vse
In kadar mi prav nič ne gre zaigram si na orglice

Slikar s kitaro

(S. Šubic/S. Šubic/J.Krajnik, S. Šubic)

Kje muza spet spi, naj mi strune prebudi.
Morda, še nocoj, navdih mi podari.
Ko prek temena roka mi polzi,
zaprem oči, da vidim sliko, ki je ni.

Neslišno igra barva platno sliko mi
Ko paleti zvok v akordu zazveni
Naj impresija nov motiv poda
V odtenkih bleda senca ni naslikana

Dotik me izda kitara v barvi trepeta
resonanca spet je že pripravljena
Ko v pastelu z barvo govorim
objamem sliko da spet zaplešem njen motiv

Slikar s kitaro, ko dan se budi
V gozdni tihoti idejo lovi
Pajčevina ki v vetru trepeta
Kot harfe strune naj pesem igra

Slikar s kitaro s pogledom hiti
S hriba v dolino tam kjer so Žiri
Žirovski vrh je kraj kjer sem doma
Naj pesem kitara tej sliki igra

Dan kat usak dan

(S. Šubic/S. Šubic/J.Krajnik, S. Šubic)

Ko zutrej ura me zbadila je, dan kat usak dan
mej fajn balila glava kej mi je, le de zbrihtam se
čist lep lahan se zleknem za pečjo dans pa huda teška bo
sn gvišn snuč preveč na zob ga dau, pal sn biu pa glih taprau

tist dan bi pasau mi samo še mir, mir ne pa prepir
a ženska mi sitnari kot hudir a men bi pasau pir
sem zdi de zdej mi pa že prev,č teži mi zmeram bel u glau brenči
zatu pa lep počas objasnem ji glej stara kuk se men vrti

Ja dans bi biu navad,n dan če včeraj ne bi bil nažgan
glih mal me pa še tu skrbi de b,naša tla tiste stvari
ko špampet škriple sred nači pod koutram se marskej zgadi
za to se zmeraj cajt dobi po tistn pa problemov ni