O Avtorju

Simon_Subic-podpis

Simon Šubic – Svetle, rojen v Žireh 19.03.1954, po domače Svetletov.

Kot marsikdo, ki išče svoj navdih tudi izven svojega poklica, si je Simon Šubic kmalu poiskal svoj »jaz« v slikarstvu. Najprej samo iz radovednosti, za tem pa vedno bolj poglobljeno in »zavzeto sučem svojo paleto«, kot je nekoč izjavil.

V nekaj letih se je udeležil več strokovnih predavanj in tečajev slikarstva in po letu 1989, počasi postajal predstavnik slikarjev samorastnikov pri nas.
Vztrajnost in doslednost v delu ki ga ljubiš, včasih pripelje avtorja do neformalnih akademskih višav, ki se prelijejo v široko paleto motivov in raznolikosti izražanja v slikarstvu preprostega človeka.

Vznemirljivi navdih pejsaža, ki vzpodbuja umetnika, je že od nekdaj doma na tem koncu Slovenije, v slikarjih kot so bili: Ažbe, Pavlovec, rodbina Šubic, Sedej in še mnogo drugih.

Simon Šubic – Svetle s svojimi slikami in risbami bolj pogosto nastopa v javnosti od leta 89 naprej.

Samostojne razstave:

1989 Žiri 1991 1990 Bled Pristava, Lljubljana filip manor
1991 Postojna Gallery Mlin, Ajdovščina
1992 Brdo pri Kranju, Hotel Kokra Domžale
1993 Nova Gorica, Portorož
1994 Žiri, Budapest, Kranj
1995 Pirmasens Forum Artium, Bled Astoria
1996 Škofja Loka, Domžale, Kranjska gora
1997 Kamnik, Kobarid, Preddvor
1998 Rateče, Nova Gorica, Topolščica
1999 Grosuplje, Bovec, Črna Vas
2000 Bled, Radomlje, Idrija
2001 Ljubljana, Domžale, gozd Martuljek
2002 Spodnja Idrija, Kranjska gora,
2003 Rateče, Stockholm
2004 Dolenjske Toplice, Bovec
2005 Brezovica, Reteče, Idrija
2006 Kranj, Bled
2007 Trenta, Logatec, Medvode
2008 Radovljica, Borovlje, Kranj
2009 Nova Gorica, Ptuj, Ljubljana
Povzetek iz kataloga zgodovinarja in poznavalca slikarstva Andreja Pavlovca
Vsako stvar, ki jo hočemo nekam razporediti, tudi slikarstvo, je treba nekako imenovati. Simon Šubic – Svetle, ki išče svoj navdih in motiviko v bližnji okolici ali malo daljši preteklosti. Z zavzetostjo neobremenjenega srca, skuša preliti občutenja in videnja v sliko in risbo. Po prvih letih in delih ustvarjanja, se je temu nekako reklo »ruralni amaterizem« a to je samo nekakšna splošna oznaka. V slikah Simona Šubica – Svetleta, pa je bilo skoraj vse videti kot nekakšna legenda, ki jo pri nas ustvarjajo samorastniki.

Nekaj o načinu razmišljanja, kako preliti na platno svoja videnja
Ko v vsakodnevnem ritmu, zatopjen v sprotno dogajanje, komaj zaznavno zaslišiš svojega štiriletnega sina, ki z barvico na list papirja obnavlja pravljico, ki jo je slišal prejšnji večer. Črta teče sproščeno, obenem zatopljeno in malo po svoje pripoveduje pravljico. Naenkrat je na list papirja prenesena neobremenjena zgodba.
In ko se ti zdi, da v ateljeju zaman čakaš pred platnom na ustvarjalno idejo, ki pa noče in noče na plan, te prešine kako je vse enostavno in preprosto, če se lahko vrneš v otroško igrivost. Kar naenkrat postane vsaka malenkost v okolici, ali v spominu, najboljša ideja za sliko ali risbo. In takrat dobi fantazija krila in ustvarjalni polet. Rezultat ja ponavadi delo s katerim sem zadovoljen in komaj čakam na dneve, ko me obšine tista tako zaželjena otroška igrivost.

De gustibus non est dispuntandum. [O okusih se ne razpravlja]